Aosta (francosko: Aoste, arpitansko: Aoûta; latinsko: Augústa Prætṓrĭa Salassṓrum) je glavno mesto italijanske dežele Doline Aoste, ki je dvojezična regija v italijanskih Alpah, in leži 110 km severno-severozahodno od Torina. Nahaja se tudi v bližini italijanskega vhoda v predor pod Mont Blancom, na sotočju rek Buthier in Doire baltée, in na križišču cest iz Velikega in Malega Svetega Bernarda. Aosta pa ni glavno mesto pokrajine, ker je bila dolina Aoste do upravne reorganizacije Italije edina italijanska dežela, ki ni razdeljena na pokrajine. Pokrajinske upravne funkcije si delijo dežela in občine.
Aosta je bila naseljena v proto-zgodovinskih časih in je kasneje postala središče Salassijev keltskega ljudstva, ki so ga Rimljani leta 25. pr. n. št. po večini pobili ali prodali v suženjstvo. Akcijo je vodil Terentius Varro, ki je nato ustanovil rimsko kolonijo Augusta Praetoria Salassorum, in jo naselil s 3000 upokojenimi veterani. Po letu 11 pr. n. št. je Aosta postala prestolnica rimske province Peninske alpe. Njen položaj na sotočju dveh rek, na koncu cest iz Velikega in Malega Svetega Bernarda, je imel velik vojaški pomen, zato je bil tam nameščen tudi rimski vojaški tabor.
Po padcu zahodnega rimskega cesarstva so mesto osvojili, po vrsti, Burgundi, Ostrogoti in Bizantinci. Langobardi, ki so mesto pripojili k svojemu italijanskemu kraljestvu, so bili izgnani od frankovskega cesarstva pod Pipinom Malim. Pod njegovim sinom Karlom Velikim je Aosta pridobila na pomenu kot postaja na Via Francigena, ki je vodila iz Francije v Italijo. Poletu 888 je bilo mesto del prenovljene Kraljevine Italije pod Arduin iz Ivree in Berengarjem iz Furlanije.
V 10. stoletju Aosta postala del Kraljevine Burgundije. Po padcu te leta 1032, je postala del posestev grofa Umberta I. Savojskega. V nadaljevanju sledi zgodovini Savojcev
